sobota, 1. september 2012

Chancho, papas, chicha....serjem kot prasica

Tale blog zdanje case sameva. Razmisljal sem zakaj in cemu? Torej. Nonstop sem mislil, da moram kronolosko popisovat vse stvari, tako kot se mora. Ma ni res. jebiga, pisal bom o tem kar se mi zgodi zanimivega in nenavadnega. Dozivljaji pac. Zato naj bi blog namrec bil!



Vglavnem, glavna preokupacija tu v sapallangi poleg hrane in pijace, ki se jo pocasi navajamo in je noro dobra je zakaj u tri PM so vsa vrata nizka, zakaj so postelje kratke, ali se samo meni tako zdi. Nasa sefica v Kuay Wasi (mirna hisa v quechua) res obvlada svojo stroko -  kuhanje in tudi mi nismo tako izbircni kot prejsnje skupine in pojemo kar pride na mizo. Ogromno je nekih juhic, veliko piscanca, ki ima dejansko okus po piscancu, sem in tja kak morski prasec in zemeljski prasicek (chancho), veliko koruze (chicha), sto vrst krompirja (papas), ki jih sploh ne poznas. Jemo kot kralji.


Po dveh dneh, ko nam Andreja ni dala dneva pocitka ampaka smo se spoznavali z lokalci in ne cisto lokalci sem fino zbolel. Glavni vzvod je bil njeno praznovanje rojstnega dne, ki se je ob fini torti z mlekom sprevrglo v bucanje po mojem prebavnem traktu.



Driska in podobne pizdarije na vsake pol ure in zjebanost. No v tem stanju pac ne mislis vec na refleksno sklanjanje glave in delanje napol predklona. In seveda sem se v svojem driskaskem stanju se veselo zabijal z glavo. Pa to ne enkrat: na poti na skret in na poti nazaj. Po enih parih srecanjih s podboji, sem si napisal "Pazi na vrata!". Ta napis me zdaj dnevno pozdravlja.



Ni komentarjev:

Objavite komentar