sobota, 01. september 2012

Caldo de Claudio

Popovratku iz dzungle nas je nekaj zmotilo, a dolgo nismo ugotovili kaj. Potem pa kot strela z jasnega. Nekam je izginil hisni petelincek Claudio, ki nam je popestril jutra od 3 oz. 4. ure zjutraj naprej. Prav tako pa s svojim oglasanjem tudi dopoldneve, popoldneve in vecer. Kadarkoli smo bili na dvoriscu, ocitno na njegovem kruniku je razglasal, da je ozemlje njegovo, mi pa njegove kure. Svojih zacuda ni imel. Se mi zdi, da je imel krizo identitete. V svojih najboljsih moceh pa nobenih pick okoli, da bi jih pokomandiral.Skratka v soboto po povrartku smo jedli cudovito kokosjo juhico, caldo de gallina recejo tu. Nekaj dni kasneje, ko o Claudiu povprasamo Gospodarico Cristino, nam zagotovi da je Claudio pac moral iti. Petelini namrec tu, ko dopolnijo doloceno starost pac grejo. Vse bi bilo dobro, ce nas ne pobara z nasldenjim vprasanjem: "Le han gustado caldo de gallo?" Caldo de gallo? Cakaj malo, petelinja juha? Kapne nam in zacnemo se vresce smejati. Ubogi Claudio je svoje zivljenje koncal na nasih kroznikih. Ne moremo se sprijazniti s to izgubo. Kdo nas bo pa zdaj budil zjutraj? Bil je ponosen petelin in pogresali ga bomo. Res je prelestno kikirikal.


Claudio R.I.P.

Barrato ≠ Caro

Po dveh dneh scanja skozi rit in hujasnja in jedenja dobrih caldo de gallina  oz. krujih zupic, se odlocimo pobegnit v dzunglo. Manjsa visina, vecja toplina. Seveda nismo Slovenci ce se nam ne poti ne zgodi se kaka dogodivscina. Tokrat z avtom. Ko gremo cez prelaz na 4000m me stisne srackat, punce lulat. Ustavimo se. Avto ne vzge. Moramo ga porivat. drugic zakuha tik pred tarmo.

Ja res veselje. Pocakamo drug avto. Ta je veliko boljsi, je pa sofer norec. Dvopasovnica pod katero so 500m prepadi, on ga zge 90-120km na uro, nevem ce prehiteva riskantno zato da seb nabije adrenalin v jajca, al da nam nabija v glavo. Noro je kako ljudje tu vozjo. Parkrat gre za las.

 Zdej razumem zakaj ljudje ljubiljo Selvo. Temperature do 35 cez dan, do 25 cez noc. Seveda grem dol s Seldiarjem (zdravio zapiralo) v riti. La Merced oz. Chanchamayo, kjer bivamo je le 800 m visok. Spustili smo se za 2600m, pravo odresenje.

Upajoc, da bo vse v redu gremo na odlicno kosilo. Malo sprehoda po centru la Merceda in me stisne spet. Pa de ne bom pisal samo o dreku. Gremo na dva izleta.

Z enim globoko v Selvo do slapov, pa malo kopat se.




Gledamo goro, ki zgleda kt obraz. Prvic se ne pocutim totalnega turista, med 30 ostalim sklocajocimi.


Gremo tudi v skupnost staroselcev Pachamiki, kjer mi rata slabo. Odenejo nas v njhove tradicionalne obleke, nam zaplesejo ples tradicionalni, nato pa nas peljejo do simulakerskih spominkov. Fuj, tocno to cesar sem se najbolj bal. Nasilno poustvarjanje avtenticnosti. Majkemi grozno. Napravljen sem kot klovn.

Na koncu se hocejo se slikat z mano. Familija iz Huancaya, ki ima stacuno. si boljubimo, da se se vidimo. Zelo dvomim, kakor so nase sposobnosti orientacije v Huancayu borne.

Naslednji dan gremo po soteski ene reke malo navzgor, na zacetku pa skozi sadovnjak tropskega sadja.



Jemo mandarine z dreves, papajo, cirimoje in milijon enega divjega sadja kateremu sem ze pozabil imena.






Seveda pa celotno potovanje ne bilo pol toliko vredno ce v gostilni po povratku s slapov ugotovimo simpaticno zmoto. Meniji dragi kot kava od Michke (un sesalec ki pozre kavo, jo poserje in jo sprazijo potem). Torej jaz pogledam meni in recem: "Estos platos son muy barratos!" Zenska me cudno gleda: "Pero estos son los precios normales." Ugotovimo svojo zmoto: BARRATO = poceni, CARO = drago!. Ves cas od svojega prihoda smo junaki vedno kadar je bilo kaj drago govorili, kako je to poceni. Ce zdaj pomislim na vse njeverne in zacudene poglede ulicnih prodajalcev, prodajalk predvsem pa taksistov, ki so nas potem spretno nategnili za cedne denarce se skoraj ugreznem v zemljo. In to jaz, ki znam spansko. Groza. Na poti v sierro se temu rezimo na ves glas. Ostalim v kombiju ni nic jasno. Bogati evropejci pac, ane ;-) Se, ko smo si cistili cevlje vecer prej, je bilo muy barrato :)

Chancho, papas, chicha....serjem kot prasica

Tale blog zdanje case sameva. Razmisljal sem zakaj in cemu? Torej. Nonstop sem mislil, da moram kronolosko popisovat vse stvari, tako kot se mora. Ma ni res. jebiga, pisal bom o tem kar se mi zgodi zanimivega in nenavadnega. Dozivljaji pac. Zato naj bi blog namrec bil!



Vglavnem, glavna preokupacija tu v sapallangi poleg hrane in pijace, ki se jo pocasi navajamo in je noro dobra je zakaj u tri PM so vsa vrata nizka, zakaj so postelje kratke, ali se samo meni tako zdi. Nasa sefica v Kuay Wasi (mirna hisa v quechua) res obvlada svojo stroko -  kuhanje in tudi mi nismo tako izbircni kot prejsnje skupine in pojemo kar pride na mizo. Ogromno je nekih juhic, veliko piscanca, ki ima dejansko okus po piscancu, sem in tja kak morski prasec in zemeljski prasicek (chancho), veliko koruze (chicha), sto vrst krompirja (papas), ki jih sploh ne poznas. Jemo kot kralji.


Po dveh dneh, ko nam Andreja ni dala dneva pocitka ampaka smo se spoznavali z lokalci in ne cisto lokalci sem fino zbolel. Glavni vzvod je bil njeno praznovanje rojstnega dne, ki se je ob fini torti z mlekom sprevrglo v bucanje po mojem prebavnem traktu.



Driska in podobne pizdarije na vsake pol ure in zjebanost. No v tem stanju pac ne mislis vec na refleksno sklanjanje glave in delanje napol predklona. In seveda sem se v svojem driskaskem stanju se veselo zabijal z glavo. Pa to ne enkrat: na poti na skret in na poti nazaj. Po enih parih srecanjih s podboji, sem si napisal "Pazi na vrata!". Ta napis me zdaj dnevno pozdravlja.



sreda, 22. avgust 2012

Lima - Huancayo

Vglavnem leti z letalom so pac leti z letalom. Lahko samo gledas ves cas skoz okno, lahko si car antropolog in spoznas grupo avstrijskih uciteljev, ki grejo prav tako na misijon, le da v Ekvador in potem se matras z nemscino, ki si se jo ucil dve leti in potem en let vse pozabil in razlagas kaj je "volkskunde" in kaj je "volkerkunde" in pa "gesselschaft" ter "gemeinschaft" in kako dafak se rece mareli, aja regenschirm in potem ugotavljas da regenschirmwerk ni cist to kar si hotu povedat. Seveda hengas tik pred skreti, ker je edino tm tok placa da se lahko pretegnes med 12 urami. Vsi te gledajo, se posebi mejhni indijankoti, ki se vracajo domov iz zlate evrope. In valda stevardesi ni jasno da s svojimi 2690 mm jebeno tezko sedis kje drugje kukr pr zasilnem izhodu: "I'm sorry sir, but we are fully loaded." Sej bi blo kul ce ne bi vsake pol ure prikotrljala svojega vozicka mimo. Tolazi me le to, da je simpaticna in svetlolasa nizozemka. KLM ftw!

Da pa nam ne bi blo najlazi letimo do Paname. Tam prvic kaos Latinske Amerike. Na enem gate-u opazujem Kubansko mladinsko kosarkasko reprezetanco. "tamali" so kr legende. Letimo s COPA Airlines proti Limi se dodatne 4 ure. Ce sm imel prej mal prostora za noge, je zdej kriza. Vstajam na cetrt ure ko mi kri neha tect po njih. Sej ne da so zici pr krilu prazni, ampak ne jst nism doplacu karte. Res cudovit zacetek potovanja pa je filing ko pri tekocem traku cakas uro in pol in ugotovis, da so se kovcki vmes izgubil. V rocni imas polno nekih daril in alkohola ne pa spodnih gat, scetke in ostalih pizdarij. Juhej, bomo vsaj pijani ce ze ne cisti.

Pricaka nas sestra ursulinka Andreja. V Limi scije - redko je to pozimi. Ze v zacetku nam razbije stereotipe o uniformirani, tradicionalisticni nuni. Legenda je, trezno in aktualno razmislja. Takoj po prihodu v hostel v katerem nas zacolajo po evropskih cenah - 60 solov na noc v zakonski postelji, s kabelsko in vrocim tusem. Zberemo se v sobi in cukamo viski in brinjevec, da pomirimo zelodce.

Ze ponoci se mi ob zvokih zenskih orgazmov razsvetli cem tako drage nocitve. dejansko smo v fuk hostlu. Na recepciji se vsao uro zamenja nov par. Ja veselje, tu se res radi fukarijo. Razmisljam, ce nas je andreja namerno namestila v tem hostlu, da nas preizkusi. Kljub zvokom uzitka smo zaspali kot ubiti.

Prvi dan Lime smo raziskovali lokalne gostilnice (chicharron - svinjska zarebernica), popoldne pa nam je andreja razkazala center Lime, seveda vecinoma religijske objekte. Recimo svetnico sveto Roso, ki se je zobljubola k cistosti in baje nosila deviski pas. Andreji ni jasno kako je to funkcioniralo. Tudi nam se zdi njeno izlocanje uganka. Perujci majo svecke razlicnih barv, vsaka je za neki: roza za otroke, rdeca za ljubezen, oranzna za studij, modra za siht, rumena za zdravje... Prizgem rdeco in oranzno ;-) Vrnemo se s colectivotom, buskom v katerega se natlaci toliko ljudi kot gre. Tukaj v mesteceih in vaseh itak ne vozijo nikakrsni drugacni buski.
Supermarketi v Limi so isti kot v Sloveniji, le da nikjer ne dobis jogurta brez cukra in mleka brez cukra, kar neskoncno pogresamo. Se posebi zdej ko itak to pisem po 3 tednih bivanja tule. Zvecer gremo na pivo, lo mejor es Cusqueña. Tudi Andreja ga pije, baje njen najljubsi.

Drugi dan Lime spet sivina in smrad, a ponoci vsaj nismo poslusali stokanja. Gremo v Parque de Las Lezendas, kao miren parkec, kjer so na kupu posebnosti vseh treh refgij Peruja: Selve, Sierre in Coste. Ker so glih solske pocitnice je milijon enih familij. Pol ure cakamo da pridemo noter, potem je bol nezanimivo, zivali so vse stresirane, ugotovimo da so tudi perujci lahko turisti. Mi smo itak vecja atrakcija kot zvali. Vsak se hoce slikat z dvometrasem. Kocno najdem svoje dva metra trave in malicamo. Povsod okoli so familije, ki si naredijo pravi piknik. Riz v tuperverih in krompir in pollo in drugo mesovje. Ob povratku gremo v lokalno gostilnico, jemo arroz chaufa (pohan riz), arroz con mariscos (z morskimi sadezi) in lomo saltado (riz, cebula, govedina in nora omakca). Seveda zraven pijemo Inca Kola, ki je nekej dost ogabnega, okus po cigumiju, a se vsaj pocutimo kot lokalci.
Petek zjutraj konco pridejo kovcki, stusiramo se in umijemo, nato sibanac do bus terminala na osemurno voznjo do 3200 m.n.v. Huancaya, kjer nas v sapallangi cakajo nove dogodivscine. Nuna Marija deli napotke glede visine, redkokdo poslula – rezultat je Nezina burhica kasneje. Sedimo v Bus-cama, sedezi se zlozijo, smo cisto spredaj, gledamo po kakih cestah se da vozit in kako busi prehitevajo na centimetre. Na 4500 m z Andrejo zapojemo Slovenija od kod lepote tvoje. Nikomur na busu ni nic jasno. Nam se manj, ker cukamo “arcnije” proti slabosti. Prelazu na 4818 m sledi mesto Orroya, najbolj onesnazeno mesto v Peruju. Valda rudarsko, kopljejo srebro in onesnazujejo vse naokoli. Veselje za vse, ki zivijo nizdol doline – tudi nas. V Huancayu nas rahlo zvije visina in mraz. V Hospedaju Kuyay Wasi (varna hisa v quechua jeziku) nas pricaka goveja zupa z rezanci. Samo se pademo v spalke, ceprav je 14 stopinj po glavi.