Vglavnem leti z letalom so
pac leti z letalom. Lahko samo gledas ves cas skoz okno, lahko si car
antropolog in spoznas grupo avstrijskih uciteljev, ki grejo prav tako na
misijon, le da v Ekvador in potem se matras z nemscino, ki si se jo ucil dve
leti in potem en let vse pozabil in razlagas kaj je "volkskunde" in
kaj je "volkerkunde" in pa "gesselschaft" ter
"gemeinschaft" in kako dafak se rece mareli, aja regenschirm in potem
ugotavljas da regenschirmwerk ni cist to kar si hotu povedat. Seveda
hengas tik pred skreti, ker je edino tm tok placa da se lahko pretegnes med 12
urami. Vsi te gledajo, se posebi mejhni indijankoti, ki se vracajo domov iz
zlate evrope. In valda stevardesi ni jasno da s svojimi 2690 mm jebeno tezko
sedis kje drugje kukr pr zasilnem izhodu: "I'm sorry sir, but we are fully
loaded." Sej bi blo kul ce ne bi vsake pol ure prikotrljala svojega
vozicka mimo. Tolazi me le to, da je simpaticna in svetlolasa nizozemka. KLM
ftw!
Da pa nam ne bi blo najlazi letimo do Paname. Tam prvic kaos Latinske Amerike. Na enem gate-u opazujem Kubansko mladinsko kosarkasko reprezetanco. "tamali" so kr legende. Letimo s COPA Airlines proti Limi se dodatne 4 ure. Ce sm imel prej mal prostora za noge, je zdej kriza. Vstajam na cetrt ure ko mi kri neha tect po njih. Sej ne da so zici pr krilu prazni, ampak ne jst nism doplacu karte. Res cudovit zacetek potovanja pa je filing ko pri tekocem traku cakas uro in pol in ugotovis, da so se kovcki vmes izgubil. V rocni imas polno nekih daril in alkohola ne pa spodnih gat, scetke in ostalih pizdarij. Juhej, bomo vsaj pijani ce ze ne cisti.
Pricaka nas sestra
ursulinka Andreja. V Limi scije - redko je to pozimi. Ze v zacetku nam
razbije stereotipe o uniformirani, tradicionalisticni nuni. Legenda je, trezno
in aktualno razmislja. Takoj po prihodu v hostel v katerem nas zacolajo po
evropskih cenah - 60 solov na noc v zakonski postelji, s kabelsko in vrocim
tusem. Zberemo se v sobi in cukamo viski in brinjevec, da pomirimo zelodce.
Ze ponoci se mi ob zvokih zenskih orgazmov razsvetli cem tako drage nocitve.
dejansko smo v fuk hostlu. Na recepciji se vsao uro zamenja nov par. Ja
veselje, tu se res radi fukarijo. Razmisljam, ce nas je andreja namerno
namestila v tem hostlu, da nas preizkusi. Kljub zvokom uzitka smo zaspali kot
ubiti.
Prvi dan Lime smo raziskovali lokalne gostilnice (chicharron - svinjska
zarebernica), popoldne pa nam je andreja razkazala center Lime, seveda vecinoma
religijske objekte. Recimo svetnico sveto Roso, ki se je zobljubola k cistosti
in baje nosila deviski pas. Andreji ni jasno kako je to funkcioniralo. Tudi nam
se zdi njeno izlocanje uganka. Perujci majo svecke razlicnih barv, vsaka je za neki: roza za otroke, rdeca za ljubezen, oranzna za studij, modra za siht, rumena za zdravje... Prizgem rdeco in oranzno ;-) Vrnemo se s colectivotom, buskom v katerega se
natlaci toliko ljudi kot gre. Tukaj v mesteceih in vaseh itak ne vozijo
nikakrsni drugacni buski.
Supermarketi v Limi so isti kot v Sloveniji, le da nikjer ne dobis jogurta
brez cukra in mleka brez cukra, kar neskoncno pogresamo. Se posebi zdej ko itak
to pisem po 3 tednih bivanja tule. Zvecer gremo na pivo, lo mejor es Cusqueña.
Tudi Andreja ga pije, baje njen najljubsi.
Drugi dan Lime spet sivina in smrad, a ponoci vsaj nismo poslusali stokanja.
Gremo v Parque de Las Lezendas, kao miren parkec, kjer so na kupu posebnosti
vseh treh refgij Peruja: Selve, Sierre in Coste. Ker so glih solske pocitnice
je milijon enih familij. Pol ure cakamo da pridemo noter, potem je bol
nezanimivo, zivali so vse stresirane, ugotovimo da so tudi perujci lahko
turisti. Mi smo itak vecja atrakcija kot zvali. Vsak se hoce slikat z
dvometrasem. Kocno najdem svoje dva metra trave in malicamo. Povsod okoli so
familije, ki si naredijo pravi piknik. Riz v tuperverih in krompir in pollo in drugo mesovje. Ob
povratku gremo v lokalno gostilnico, jemo arroz chaufa (pohan riz), arroz con
mariscos (z morskimi sadezi) in lomo saltado (riz, cebula, govedina in nora
omakca). Seveda zraven pijemo Inca Kola, ki je nekej dost ogabnega, okus po
cigumiju, a se vsaj pocutimo kot lokalci.
Petek zjutraj konco pridejo kovcki, stusiramo se in umijemo, nato sibanac do
bus terminala na osemurno voznjo do 3200 m.n.v. Huancaya, kjer nas v sapallangi
cakajo nove dogodivscine. Nuna Marija deli napotke glede visine, redkokdo
poslula – rezultat je Nezina burhica kasneje. Sedimo v Bus-cama, sedezi se
zlozijo, smo cisto spredaj, gledamo po kakih cestah se da vozit in kako busi
prehitevajo na centimetre. Na 4500 m z Andrejo zapojemo Slovenija od kod lepote
tvoje. Nikomur na busu ni nic jasno. Nam se manj, ker cukamo “arcnije” proti
slabosti. Prelazu na 4818 m sledi mesto Orroya, najbolj onesnazeno mesto v
Peruju. Valda rudarsko, kopljejo srebro in onesnazujejo vse naokoli. Veselje za
vse, ki zivijo nizdol doline – tudi nas. V Huancayu nas rahlo zvije visina in
mraz. V Hospedaju Kuyay Wasi (varna hisa v quechua jeziku) nas pricaka goveja
zupa z rezanci. Samo se pademo v spalke, ceprav je 14 stopinj po glavi.
Da pa nam ne bi blo najlazi letimo do Paname. Tam prvic kaos Latinske Amerike. Na enem gate-u opazujem Kubansko mladinsko kosarkasko reprezetanco. "tamali" so kr legende. Letimo s COPA Airlines proti Limi se dodatne 4 ure. Ce sm imel prej mal prostora za noge, je zdej kriza. Vstajam na cetrt ure ko mi kri neha tect po njih. Sej ne da so zici pr krilu prazni, ampak ne jst nism doplacu karte. Res cudovit zacetek potovanja pa je filing ko pri tekocem traku cakas uro in pol in ugotovis, da so se kovcki vmes izgubil. V rocni imas polno nekih daril in alkohola ne pa spodnih gat, scetke in ostalih pizdarij. Juhej, bomo vsaj pijani ce ze ne cisti.
