Po dveh dneh scanja skozi rit in hujasnja in jedenja dobrih caldo de gallina oz. krujih zupic, se odlocimo pobegnit v dzunglo. Manjsa visina, vecja toplina. Seveda nismo Slovenci ce se nam ne poti ne zgodi se kaka dogodivscina. Tokrat z avtom. Ko gremo cez prelaz na 4000m me stisne srackat, punce lulat. Ustavimo se. Avto ne vzge. Moramo ga porivat. drugic zakuha tik pred tarmo.
Ja res veselje. Pocakamo drug avto. Ta je veliko boljsi, je pa sofer norec. Dvopasovnica pod katero so 500m prepadi, on ga zge 90-120km na uro, nevem ce prehiteva riskantno zato da seb nabije adrenalin v jajca, al da nam nabija v glavo. Noro je kako ljudje tu vozjo. Parkrat gre za las.
Zdej razumem zakaj ljudje ljubiljo Selvo. Temperature do 35 cez dan, do 25 cez noc. Seveda grem dol s Seldiarjem (zdravio zapiralo) v riti. La Merced oz. Chanchamayo, kjer bivamo je le 800 m visok. Spustili smo se za 2600m, pravo odresenje.
Upajoc, da bo vse v redu gremo na odlicno kosilo. Malo sprehoda po centru la Merceda in me stisne spet. Pa de ne bom pisal samo o dreku. Gremo na dva izleta.
Z enim globoko v Selvo do slapov, pa malo kopat se.
Gledamo goro, ki zgleda kt obraz. Prvic se ne pocutim totalnega turista, med 30 ostalim sklocajocimi.
Gremo tudi v skupnost staroselcev Pachamiki, kjer mi rata slabo. Odenejo nas v njhove tradicionalne obleke, nam zaplesejo ples tradicionalni, nato pa nas peljejo do simulakerskih spominkov. Fuj, tocno to cesar sem se najbolj bal. Nasilno poustvarjanje avtenticnosti. Majkemi grozno. Napravljen sem kot klovn.
Na koncu se hocejo se slikat z mano. Familija iz Huancaya, ki ima stacuno. si boljubimo, da se se vidimo. Zelo dvomim, kakor so nase sposobnosti orientacije v Huancayu borne.
Naslednji dan gremo po soteski ene reke malo navzgor, na zacetku pa skozi sadovnjak tropskega sadja.
Jemo mandarine z dreves, papajo, cirimoje in milijon
enega divjega sadja kateremu sem ze pozabil imena.
Seveda pa celotno potovanje ne bilo pol toliko vredno ce v gostilni po povratku s slapov ugotovimo simpaticno zmoto. Meniji dragi kot kava od Michke (un sesalec ki pozre kavo, jo poserje in jo sprazijo potem). Torej jaz pogledam meni in recem: "Estos platos son muy barratos!" Zenska me cudno gleda: "Pero estos son los precios normales." Ugotovimo svojo zmoto: BARRATO = poceni, CARO = drago!. Ves cas od svojega prihoda smo junaki vedno kadar je bilo kaj drago govorili, kako je to poceni. Ce zdaj pomislim na vse njeverne in zacudene poglede ulicnih prodajalcev, prodajalk predvsem pa taksistov, ki so nas potem spretno nategnili za cedne denarce se skoraj ugreznem v zemljo. In to jaz, ki znam spansko. Groza. Na poti v sierro se temu rezimo na ves glas. Ostalim v kombiju ni nic jasno. Bogati evropejci pac, ane ;-) Se, ko smo si cistili cevlje vecer prej, je bilo muy barrato :)
Ja res veselje. Pocakamo drug avto. Ta je veliko boljsi, je pa sofer norec. Dvopasovnica pod katero so 500m prepadi, on ga zge 90-120km na uro, nevem ce prehiteva riskantno zato da seb nabije adrenalin v jajca, al da nam nabija v glavo. Noro je kako ljudje tu vozjo. Parkrat gre za las.
Zdej razumem zakaj ljudje ljubiljo Selvo. Temperature do 35 cez dan, do 25 cez noc. Seveda grem dol s Seldiarjem (zdravio zapiralo) v riti. La Merced oz. Chanchamayo, kjer bivamo je le 800 m visok. Spustili smo se za 2600m, pravo odresenje.
Upajoc, da bo vse v redu gremo na odlicno kosilo. Malo sprehoda po centru la Merceda in me stisne spet. Pa de ne bom pisal samo o dreku. Gremo na dva izleta.
Z enim globoko v Selvo do slapov, pa malo kopat se.
Gledamo goro, ki zgleda kt obraz. Prvic se ne pocutim totalnega turista, med 30 ostalim sklocajocimi.
Gremo tudi v skupnost staroselcev Pachamiki, kjer mi rata slabo. Odenejo nas v njhove tradicionalne obleke, nam zaplesejo ples tradicionalni, nato pa nas peljejo do simulakerskih spominkov. Fuj, tocno to cesar sem se najbolj bal. Nasilno poustvarjanje avtenticnosti. Majkemi grozno. Napravljen sem kot klovn.
Na koncu se hocejo se slikat z mano. Familija iz Huancaya, ki ima stacuno. si boljubimo, da se se vidimo. Zelo dvomim, kakor so nase sposobnosti orientacije v Huancayu borne.
Naslednji dan gremo po soteski ene reke malo navzgor, na zacetku pa skozi sadovnjak tropskega sadja.
Seveda pa celotno potovanje ne bilo pol toliko vredno ce v gostilni po povratku s slapov ugotovimo simpaticno zmoto. Meniji dragi kot kava od Michke (un sesalec ki pozre kavo, jo poserje in jo sprazijo potem). Torej jaz pogledam meni in recem: "Estos platos son muy barratos!" Zenska me cudno gleda: "Pero estos son los precios normales." Ugotovimo svojo zmoto: BARRATO = poceni, CARO = drago!. Ves cas od svojega prihoda smo junaki vedno kadar je bilo kaj drago govorili, kako je to poceni. Ce zdaj pomislim na vse njeverne in zacudene poglede ulicnih prodajalcev, prodajalk predvsem pa taksistov, ki so nas potem spretno nategnili za cedne denarce se skoraj ugreznem v zemljo. In to jaz, ki znam spansko. Groza. Na poti v sierro se temu rezimo na ves glas. Ostalim v kombiju ni nic jasno. Bogati evropejci pac, ane ;-) Se, ko smo si cistili cevlje vecer prej, je bilo muy barrato :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar