Gori doli naokoli

 Trajnostna naravnanost pa taka! Obisk Šratelnove domačije v Divači

Dvaindvajsetega aprila letos smo se udeležili predstavitve zbornika Etnološko konservatorstvo in varstvo dediščine na Slovenskem, ki se je odvilo v Škratelnovi hiši v Divači. Poleg predstavitve zbornika, ki obeležuje stoletnico konservatorske službe na slovenskih tleh, ki je visoki jubilej praznovala v letu 2013, je Eda Belingar, konservatorka svetovalka zaposlena v novogoriški območni enoti ZVKDS, eni izmed sedmih v Sloveniji, ob pomoči mag. Andreja Jazbeca, prav tako restavratorja ZVKDS, predstavila obnovo in restavratorsko-konservatorske posege v Škratelnovi hiši in Nanetovi domačiji, različnih arhitekturnih primerkih kraških hiš, kot primer dobre prakse obnovljenih kulturnih spomenikov.

Udeležence predavanja in predstavitve zbornika bi obiskovalec, ki je na predstavitev zamudil nekaj 10 minut in bil deležen očitajočih pogledov zbranega občinstva, lahko preštel na prste dveh rok, če si jih kljub toplemu aprilskemu vremenu zunaj, v dvorani ne bi tlačil globoko v žepe jopice, ki jo je morda iz previdnosti ali pa zavedanja nuesmiljenih temperaturnih pogojev prinesel s sabo.

Medtem, ko so se kolegi konservatorji in restavratorji z izbranimi superlativi medsebojno hvalili glede odličnosti trajnostno naravnanih restavratorskih posegov, smo ostali poslušalci podcenili temperaturno sposobnost ohranjanja mraza čez zimo ohlajenih kraških zidov multimedijskega centra Škratelnove domačije in se spraševali, če bi morebitna vgrajena centralna kurjava res tako zelo škodila nekaj stoletni arhitekturi in skodlastemu ostrešju nekdanjega hleva, upoštevajoč, da so bila tla dvorane, dokaj gotovo pod budnimi konservatorskimi očmi, ustrezno restavrirane in odločitev za železobetonski linolej ni bila le posledica malomarnosti ali pomanjkanja sredstev.

Kako hudo zebe nekaj tisoč evrov vredno elektronsko opremo nas je poleg različnih sogovornikov prepričala šele študentka v pritlični etaži Škratelnove hiše, ki med drugim služi kot turistično informacijski center občine Divača, ki nam je en mesec kasneje ob medli toploti kašljajočega kaloriferčka šklepetajočih zob pojasnila, da lise plesni, ki smo jih v dvorani pred mesecem dni napačno zamenjali za lokalno specifično prakso večbarvnega ometavanja notranjih sten kraških hiš, niso posledica slabo opravljenih pleskarskih del pri restavratorskem posegu, temveč rezultat odsotnosti žlebov na strehi restavriranega kompleksa Škratelnove domačije.

Teh seveda niso odtujili potomci nomadskega naroda izvirajočega iz severozahodne Indije, temveč jih isti konservatorji in restavratorji, ki so nam dneve poprej glave polnili s pravljico o RSneguljčici in sedmih pridnih palčkih regionalčkih, ki po različnih koncih države iščejo skoraj pozabljene zaklade kulturne dediščine in jih skrbno popravljajo in restvarirajo v zadovoljstvo in uporabo prihajajočih generacij, niso namestili na objekte katerih vloga in povezanost z domačini v Divači nas je raziskovalno zanimala. Trajnostna naravnanost pa taka.

Kot da jačanje ega domačih strokovnjakov ob uspešno izvedenem projektu v Divači ne bi bila dovolj, smo na predstavitvi naslednjo uro poslušali prepotentnega izvedenca za vzorčasto dekoracijo stenskih in stropnih poslikav Nanetove domačije v Matavunu, ki nam dediščinski in kulturni  pomen prenove nekdanje gostilne v konferenčno ceremonialni center na širšem območju Divaškega krasa ni znal popolnoma pojasniti.  Namembnost domačije, ki po šestih letih temeljitih restavratorskih in konservatorskih posegov številnih strokovnjakov in enem letu delovanja še zmeraj ni popolnoma zaživela, nam je pojasnil šele direktor PŠJ, ki je povedal, da je bila „Nanetova hiša v Matavunu z naše strani predlagana kot protokolarni objekt Ministrstva za kmetijstvo, prostor in okolje Republike Slovenije.“

Če bo objekt resnično zaživel je vprašanje časa, dober signal je predlani izvedeni prvi bienalni festival znanstvenega in dokumentarnega filma Jamnarkult, kjer so prikazali filme o jamarstvu in jamah domače in tuje produkcije, pa tudi projekcije filmov pred nedavnim preminulega režiserja Jadrana Sterleta, odličnega režiserja dokumentarnih filmov o Krasu (Poročilo PŠJ 2012: 24).

Divača, Ljubljana, 15.9.2014

Ni komentarjev:

Objava komentarja