Zamislite si futuristično Ljubljano enaindvajsetega stoletja. Pametni avtobus poln ljudi odsotno zrečih v svoje pametne igračke vas samodejno pripelje na centralno avtobusno in železniško postajo, kjer se nad nekdanjim glavnim tramvajskim postajališčem, dvigata dve modernistični stekleno-železobetonski stolpnici poimenovani po 2000 let starem imperiju. Med čakanjem na hitre vlake na peronu vas veliki panoji bombardirajo z uporabniško usmerjenimi oglasi, vi pa skrivate oči pred identifikacijskimi kamerami za sončnimi očali.
Ko se v kupeju dvonadstropnega vagona brzovlaka, po trikratnem potrjevanju nadležnemu računalniško generiranemu glasu turistične svetovalke Žele Znice, da nikakor ne želite rezervirati tedensko železniško križarjenje od Kijeva do Barcelone, končno sprostite in se odklopite od socialnih omrežij, stolpnice predmestja milijonske predalpske prestolnice že bežijo mimo vašega okna v neločljivem zmazku sivine. Udobno se namestite v masažni sedež in odprete rdečo naslovnico liberalnega tednika, enega redkih, ki še izhaja v tiskani obliki in se zamotite z družbeno kritično analizo vsakdanje politike.
Niste niti še na koncu prve strani, ki se po vsebini ne razlikuje dosti od preostanka revije, ko vas prijazni glas gospe Žele opomni, da se priključujete v omrežje petega koridorja. Zmazke sivine zamenja hitro bežeča ravnina ljubljanskega barja, vsake toliko nekaj pedi stran od vašega obraza prihrumijo težki vagoni tovornih vlakov, ki po drugem tiru proge Ljubljana – Koper iz jadranskega pristanišča tovorijo svetovne dobrine v srednjo in vzhodno Evropo. Opazujete mimo švigajoče postaje in Julijce v daljavi, v očeh se vam odbleskne odsev popoldanskega sonca v oknih pred kratkim zgrajenega wellness kompleksa v severni steni očaka slovenskih gora in z mislimi odplavate v čase, ko ste do Sfinge potrebovali nekaj ur hoje. Ignorirate živčni smeh zmedenih turistov, ki iščejo okrepčevalni vagon, kljub temu da vožnja do obale traja le 45 minut.
Spet se zatopite v članek, ki o psihičnem zdravju prvega moža slovenske politike sklepa iz njegove pol stoletne politične kariere, premisa katere je nepredvidljiva polipolarnost. Namuznete se, saj mimo vas brzijo polja obračajočih se vetrnic. Iz misli vas zdrami monotono sladki glas Žele, ki vas opozarja, da se vlak ustavlja na edini vmesni postaji na poti proti morju. Presenečeni vstanete in pogledate skozi okno. Krajina se je spremenila. Poraščene griče je zamenjala valovita travnata pušča z osamelimi bori, kamniti zidovi za katerimi se pase drobnica, cerkveni zvoniki kukajo iz gručastih vasi, velike panoje s kapniki, kričečimi črkami in vabečimi odstotki znižanja, ki kazijo prelepo mediteransko veduto bi najraje spregledali. Revijo pustite na sedežu v upanju, da jo najde kak srečni potnik z rumeno kravato, in se pri sebi muzate ihti s katero jo bo najverjetneje zabrisal v koš.
Zaviranje vlaka vam spodnese ravnotežje, dregnete širokoplečega fanta z nahrbtnikom, ki se s prijatelji pogovarja v jeziku severnih sosedov. Nerodno se mu nasmehnete in opravičite, on vam nagajivo pomežikne in zvok hihitanja njegovih prijateljev vam skupaj z Želo, ki vam vošči dobrodošlico v Divači, odzvanja v ušesih, ko na peronu skušate prehiteti nekaj ducat drugih sotrpinov presenečenih nad svežim kraškim zrakom z vonjem po borovcih. Oglasni panoji vas vabijo v objem sonaravnih kraških domačij, ki so jih pomagali restavrirati vaši nekdanji študijski kolegi in nerodno si spet nadenete sončna očala.
Pred postajo pametni avtobusi čakajo, da popeljejo še zadnje turiste tega dne na krožno vožnjo po paradnih turističnih znamenitostih te regije. Pohitite čez cesto, za sabo slišite mlade Avstrijce, ki se odločajo kateri hostel bi izbrali. Očitno so prepoznali vašo samozavestno hojo in vam zato sledijo. Penzion Risnik je nabito poln, na mestu bencinske črpalke stoji blok, ki se ga od zadnjega obiska ne spomnite, vendar glede na vzklike fantov, ki vam sledijo sklepate, da so našli to kar so iskali. Skoraj podrete stojalo spominkov z obeski kapnikov in konjičev, ki stoji na vogalu, prodajalka vas očitajoče pogleda in namenite ji neprepričljiv skomig. Iz Jazz kluba odzvanjajo pridušeni zvoki saksofona in bobnov, ustavili bi se, če se vam ne bi že rahlo mudilo.
Za grandioznim hotelom Malovec vas pričaka ogromen video pano na katerem Ita Rina jaha belega Lipicanca skozi labirint stalaktitov in stalagmitov Škocjanskih jam, se v epskem skoku požene čez sotesko reke Reke in zdirja v svetli izhod jame, ki vodi, kako prikladno, na Tartinijev trg v Piranu. Itin hologram razjaše in se napoti proti vam. Še preden ji uspe spregovoriti, navkljub zanimivi historični diskrepanci njene uspešne kariere v nemem filmu, se zgroženo odpravite skoznjo proti Škrateljnovi hiši, kjer se že zbirajo obiskovalci jubilejnega festivala etnografskega in dokumentarnega filma.
Razmišljate o neprimernih turističnih reprezentacijah, ki ste jim bili priča na poti in s katerimi se nikakor ne morete sprijazniti. Pozdravi vas kolega konservator in povabi na kozarec terana v družbo prominentnih etnologov in antropologov pred lično urejeno domačijo, ki je očitno še ni načel zob časa. Zatopite se v klepet o konservatorskih in varstveno dediščinskih posegih v regiji, ki zaposlujejo veliko število nekdanjih diplomantov fakultete, kjer ste študirali, z mislimi pa ste še vedno pri Idi iz oglasa, ki naj bi odraščala prav na tem dvorišču. Direktor festivala povabi zbrane na otvoritveni film v hlev - multimedijsko dvorano. Ko vas požre temna notranjost si končno oddahnete.
Futuristični miselni eksperiment še zdaleč ne predstavlja dejanskega stanja turizma v Divači in njeni širši okolici, pa tudi perspektive za delno realizacijo opisanega se za zdaj zdijo nedosegljive. Kljub temu kratki zapis predstavlja upe, želje in predstave divaškega prebivalstva ter načrte ključnih deležnikov o potencialnih izboljšavah turistične ponudbe in infrastrukture v regiji.
Izsek iz poglavja Turistične reprezentacije Divače, stran 17
Ko se v kupeju dvonadstropnega vagona brzovlaka, po trikratnem potrjevanju nadležnemu računalniško generiranemu glasu turistične svetovalke Žele Znice, da nikakor ne želite rezervirati tedensko železniško križarjenje od Kijeva do Barcelone, končno sprostite in se odklopite od socialnih omrežij, stolpnice predmestja milijonske predalpske prestolnice že bežijo mimo vašega okna v neločljivem zmazku sivine. Udobno se namestite v masažni sedež in odprete rdečo naslovnico liberalnega tednika, enega redkih, ki še izhaja v tiskani obliki in se zamotite z družbeno kritično analizo vsakdanje politike.
Niste niti še na koncu prve strani, ki se po vsebini ne razlikuje dosti od preostanka revije, ko vas prijazni glas gospe Žele opomni, da se priključujete v omrežje petega koridorja. Zmazke sivine zamenja hitro bežeča ravnina ljubljanskega barja, vsake toliko nekaj pedi stran od vašega obraza prihrumijo težki vagoni tovornih vlakov, ki po drugem tiru proge Ljubljana – Koper iz jadranskega pristanišča tovorijo svetovne dobrine v srednjo in vzhodno Evropo. Opazujete mimo švigajoče postaje in Julijce v daljavi, v očeh se vam odbleskne odsev popoldanskega sonca v oknih pred kratkim zgrajenega wellness kompleksa v severni steni očaka slovenskih gora in z mislimi odplavate v čase, ko ste do Sfinge potrebovali nekaj ur hoje. Ignorirate živčni smeh zmedenih turistov, ki iščejo okrepčevalni vagon, kljub temu da vožnja do obale traja le 45 minut.
Spet se zatopite v članek, ki o psihičnem zdravju prvega moža slovenske politike sklepa iz njegove pol stoletne politične kariere, premisa katere je nepredvidljiva polipolarnost. Namuznete se, saj mimo vas brzijo polja obračajočih se vetrnic. Iz misli vas zdrami monotono sladki glas Žele, ki vas opozarja, da se vlak ustavlja na edini vmesni postaji na poti proti morju. Presenečeni vstanete in pogledate skozi okno. Krajina se je spremenila. Poraščene griče je zamenjala valovita travnata pušča z osamelimi bori, kamniti zidovi za katerimi se pase drobnica, cerkveni zvoniki kukajo iz gručastih vasi, velike panoje s kapniki, kričečimi črkami in vabečimi odstotki znižanja, ki kazijo prelepo mediteransko veduto bi najraje spregledali. Revijo pustite na sedežu v upanju, da jo najde kak srečni potnik z rumeno kravato, in se pri sebi muzate ihti s katero jo bo najverjetneje zabrisal v koš.
Zaviranje vlaka vam spodnese ravnotežje, dregnete širokoplečega fanta z nahrbtnikom, ki se s prijatelji pogovarja v jeziku severnih sosedov. Nerodno se mu nasmehnete in opravičite, on vam nagajivo pomežikne in zvok hihitanja njegovih prijateljev vam skupaj z Želo, ki vam vošči dobrodošlico v Divači, odzvanja v ušesih, ko na peronu skušate prehiteti nekaj ducat drugih sotrpinov presenečenih nad svežim kraškim zrakom z vonjem po borovcih. Oglasni panoji vas vabijo v objem sonaravnih kraških domačij, ki so jih pomagali restavrirati vaši nekdanji študijski kolegi in nerodno si spet nadenete sončna očala.
Pred postajo pametni avtobusi čakajo, da popeljejo še zadnje turiste tega dne na krožno vožnjo po paradnih turističnih znamenitostih te regije. Pohitite čez cesto, za sabo slišite mlade Avstrijce, ki se odločajo kateri hostel bi izbrali. Očitno so prepoznali vašo samozavestno hojo in vam zato sledijo. Penzion Risnik je nabito poln, na mestu bencinske črpalke stoji blok, ki se ga od zadnjega obiska ne spomnite, vendar glede na vzklike fantov, ki vam sledijo sklepate, da so našli to kar so iskali. Skoraj podrete stojalo spominkov z obeski kapnikov in konjičev, ki stoji na vogalu, prodajalka vas očitajoče pogleda in namenite ji neprepričljiv skomig. Iz Jazz kluba odzvanjajo pridušeni zvoki saksofona in bobnov, ustavili bi se, če se vam ne bi že rahlo mudilo.
Za grandioznim hotelom Malovec vas pričaka ogromen video pano na katerem Ita Rina jaha belega Lipicanca skozi labirint stalaktitov in stalagmitov Škocjanskih jam, se v epskem skoku požene čez sotesko reke Reke in zdirja v svetli izhod jame, ki vodi, kako prikladno, na Tartinijev trg v Piranu. Itin hologram razjaše in se napoti proti vam. Še preden ji uspe spregovoriti, navkljub zanimivi historični diskrepanci njene uspešne kariere v nemem filmu, se zgroženo odpravite skoznjo proti Škrateljnovi hiši, kjer se že zbirajo obiskovalci jubilejnega festivala etnografskega in dokumentarnega filma.
Razmišljate o neprimernih turističnih reprezentacijah, ki ste jim bili priča na poti in s katerimi se nikakor ne morete sprijazniti. Pozdravi vas kolega konservator in povabi na kozarec terana v družbo prominentnih etnologov in antropologov pred lično urejeno domačijo, ki je očitno še ni načel zob časa. Zatopite se v klepet o konservatorskih in varstveno dediščinskih posegih v regiji, ki zaposlujejo veliko število nekdanjih diplomantov fakultete, kjer ste študirali, z mislimi pa ste še vedno pri Idi iz oglasa, ki naj bi odraščala prav na tem dvorišču. Direktor festivala povabi zbrane na otvoritveni film v hlev - multimedijsko dvorano. Ko vas požre temna notranjost si končno oddahnete.
Futuristični miselni eksperiment še zdaleč ne predstavlja dejanskega stanja turizma v Divači in njeni širši okolici, pa tudi perspektive za delno realizacijo opisanega se za zdaj zdijo nedosegljive. Kljub temu kratki zapis predstavlja upe, želje in predstave divaškega prebivalstva ter načrte ključnih deležnikov o potencialnih izboljšavah turistične ponudbe in infrastrukture v regiji.
Izsek iz poglavja Turistične reprezentacije Divače, stran 17
Ni komentarjev:
Objavite komentar