Ker sem sicer pravi zapečkarski maček (to ne pomeni, da ne pohajam po ljubi zemljici in bližnje-daljni sosednje-državni okolici) - večinoma čepim doma in se nikamor ne spravim - sem se odločil, da letošnje poletje preživim malo bolj aktivno. Ko sem krščanstvo in poklicanost Jezusu Nazarečanu še bolj močno čutil (začetkom srednje šole) je bila moja velika želja delo na misijonu v Peruju. Zato, ker je eksotična lokacija, takrat sem se še učil špansko namreč, ker je res daleč od doma in ker sem sumil, da bi znala biti prava pustolovščina. Vendar se je izkazalo da (ne)namerno vsako leto "zamudim" rok za prijavo. Kmalu sta moja vera in zaupanje v Najvišjega začela plahneti in s tem tudi moja naivna želja po misijonu v Peruju.
Vmes sem maturiral, spet ugotovil, da znam bit prava pička s skenslavanjem potovanj v zadnji sekundi (Eurotrip s tremi kolegi se ni izšel) tudi prostovoljni tabori nekako dlje od načrtovanja niso prišli. Moje oklepanje rodne grude so reševali izleti s prijatelji (Korzika) in glasbeni festivali, pa še sem in tja me je kdo zvlekel kam čez mejo. Odločil sem se, da je temu treba narediti konec. Dokonočno.
Zato sem letos ubral drugačno taktiko. Pravočasno sem se prijavil in upal, da (v svoji neravno močni agnostičnosti) ne naletim na skupino verskih fanatikov, ki bodo s križi mahali nad glavami in strumno spreobračali potomce staroselcev (stereotipiziram valda). Od srca se kamen mi je odvalil, ko sem ugotovil, da smo v bistvu prav prijetna skupinica petih prostovoljcev, iz različnih koncev naše dežele in različnih starosti. Najmlajša članica Neža, ravno maturirala (sestra enega boljših bolderašov pri nas, državnega reprezentanta Kruderja Jerneja) ni ravno zgled kontemplativnega vernika, najstarejša Marija (upokojenka iz Mežice na Koroškem) pa legenda sveta, polna več desetletnih modrosti življenja. "Čez enga kratkega ga ni!" pogosto pravi. Skupino sestavlja še Ajda (biotehnologinja, ki se ukvarja z zdravili) ki nam vsem zgledno kaže kako žeti žito s pravim poklicem (fej ti družboslovci) poleg tega pa se bavi z ADVENTURE race-om. Kdor ne ve naj sćekira - gajstna punca. Tadeja (doktorica), ki bi nam prav prišla v urah hudih je žal morala zaradi strokovnega izpita ob koncu študija odpovedati pot, a tudi njej se obeta sijajna kariera (kirurginje; kdor ve da ta foh pri nas obvladuje nekaj patrilinearnih družin, se zaveda da bo njena pot še trnava). O Simoni, ki žal ne more dobiti dopusta za pot v Peru ne vem kaj dosti razen tega, da ima kratke lase, je simpatična in nasmejana in da je vzgojiteljica v šoli. Ostanem še sam, antropolog brez cilja v življenju, ki si bom raje kot brskajoč po zgodovinskih arhivih o obrtnikih mojstrih cehovskih iz prejšnjega stoletja, izkušnje o življenju vesolju in sploh vsem nabiral med aborigini in njihovimi potomci na južni ameriški celini. V glavnem nadebudneži bomo avgusta odšli na prostovoljno (misijonsko) delo v Sapallango, blizu Huancaya v Peru k uršulinki Andreji Godnič.
Na prvem skupnem vikendu smo se srečali v soboto 17. marca na čudovitem vikendu naše koordinatorke Ajde v Dovžah pri Mislinji. Tam imajo njeni starši nad hišo babice in tete majhno leseno hišico. Brez elektrike a s toplo pečko na trdo gorivo in čudovitim okrasjem. Kot videno na slikah smo ujeli prve pomladanske krče narave. Povsod okoli so rasle trobentice in kronce (ki jim Korošci pravijo kar zvončki). Najprej smo si pripravili obilno testeninsko kosilo in počakali na Marijo, ki je imela še obveznosti na Koroškem.
Po kosilu smo odšli na dolg sprehod po popoldanskem soncu skozi gozd, čez polja in mimo islandskih konj, ki nam niso preveč zaupali (kdo bi se še čudil). Naša prva skupna delavnica je bila delavnica zaupanja. Slepi smo vodili drug drugega čez drn in strn. Postanek smo naredili na pokopališču, kjer je močen veter naokoli raznosil sveče in porazbil vaze z rožami. Vrnili smo se zahajajočemu soncu nasproti.
Čeprav smo si za večerjo obljubili šmorn (cesarski praženec) je bila lakota prehuda in smo se zadovoljili kar s salamo in domačim kruhom. Podkurili smo tudi peč in ko se je hišica dodobra segrela smo nadaljevali z delavnicami o prostovoljstvu in naših strahovih. Prespali smo zaviti v spalne vreče na podstrešju hišice. Naslednje jutro sta nas obiskala Marjeta M. (koordinatorica porgrama POTA - moram reč da legenda sveta), ki je Peru že prepotovala s fantom Petrom (tudi legenda - programer). Z nami sta delila izkušnje (in odgovarjala na naša neučakana vprašanja) o svojih potih v Peru pred nekaj leti. V očeh se jima je zrcalila želja po ponovnem, tokrat veeeeliko daljšem obisku te države. Spekli smo si nesojeni šmorn prejšnjega večera in se ob kompotu še malo spoznali. Vikend smo zaključili z metlami in krpami v rokah – pospravili smo hišico in odbrzeli v nedeljski popoldan z željo, da se čimprej spet srečamo. Ni bilo dolgo, že naslednji vikend namreč...
Vmes sem maturiral, spet ugotovil, da znam bit prava pička s skenslavanjem potovanj v zadnji sekundi (Eurotrip s tremi kolegi se ni izšel) tudi prostovoljni tabori nekako dlje od načrtovanja niso prišli. Moje oklepanje rodne grude so reševali izleti s prijatelji (Korzika) in glasbeni festivali, pa še sem in tja me je kdo zvlekel kam čez mejo. Odločil sem se, da je temu treba narediti konec. Dokonočno.
Zato sem letos ubral drugačno taktiko. Pravočasno sem se prijavil in upal, da (v svoji neravno močni agnostičnosti) ne naletim na skupino verskih fanatikov, ki bodo s križi mahali nad glavami in strumno spreobračali potomce staroselcev (stereotipiziram valda). Od srca se kamen mi je odvalil, ko sem ugotovil, da smo v bistvu prav prijetna skupinica petih prostovoljcev, iz različnih koncev naše dežele in različnih starosti. Najmlajša članica Neža, ravno maturirala (sestra enega boljših bolderašov pri nas, državnega reprezentanta Kruderja Jerneja) ni ravno zgled kontemplativnega vernika, najstarejša Marija (upokojenka iz Mežice na Koroškem) pa legenda sveta, polna več desetletnih modrosti življenja. "Čez enga kratkega ga ni!" pogosto pravi. Skupino sestavlja še Ajda (biotehnologinja, ki se ukvarja z zdravili) ki nam vsem zgledno kaže kako žeti žito s pravim poklicem (fej ti družboslovci) poleg tega pa se bavi z ADVENTURE race-om. Kdor ne ve naj sćekira - gajstna punca. Tadeja (doktorica), ki bi nam prav prišla v urah hudih je žal morala zaradi strokovnega izpita ob koncu študija odpovedati pot, a tudi njej se obeta sijajna kariera (kirurginje; kdor ve da ta foh pri nas obvladuje nekaj patrilinearnih družin, se zaveda da bo njena pot še trnava). O Simoni, ki žal ne more dobiti dopusta za pot v Peru ne vem kaj dosti razen tega, da ima kratke lase, je simpatična in nasmejana in da je vzgojiteljica v šoli. Ostanem še sam, antropolog brez cilja v življenju, ki si bom raje kot brskajoč po zgodovinskih arhivih o obrtnikih mojstrih cehovskih iz prejšnjega stoletja, izkušnje o življenju vesolju in sploh vsem nabiral med aborigini in njihovimi potomci na južni ameriški celini. V glavnem nadebudneži bomo avgusta odšli na prostovoljno (misijonsko) delo v Sapallango, blizu Huancaya v Peru k uršulinki Andreji Godnič.
Na prvem skupnem vikendu smo se srečali v soboto 17. marca na čudovitem vikendu naše koordinatorke Ajde v Dovžah pri Mislinji. Tam imajo njeni starši nad hišo babice in tete majhno leseno hišico. Brez elektrike a s toplo pečko na trdo gorivo in čudovitim okrasjem. Kot videno na slikah smo ujeli prve pomladanske krče narave. Povsod okoli so rasle trobentice in kronce (ki jim Korošci pravijo kar zvončki). Najprej smo si pripravili obilno testeninsko kosilo in počakali na Marijo, ki je imela še obveznosti na Koroškem.
Po kosilu smo odšli na dolg sprehod po popoldanskem soncu skozi gozd, čez polja in mimo islandskih konj, ki nam niso preveč zaupali (kdo bi se še čudil). Naša prva skupna delavnica je bila delavnica zaupanja. Slepi smo vodili drug drugega čez drn in strn. Postanek smo naredili na pokopališču, kjer je močen veter naokoli raznosil sveče in porazbil vaze z rožami. Vrnili smo se zahajajočemu soncu nasproti.
Čeprav smo si za večerjo obljubili šmorn (cesarski praženec) je bila lakota prehuda in smo se zadovoljili kar s salamo in domačim kruhom. Podkurili smo tudi peč in ko se je hišica dodobra segrela smo nadaljevali z delavnicami o prostovoljstvu in naših strahovih. Prespali smo zaviti v spalne vreče na podstrešju hišice. Naslednje jutro sta nas obiskala Marjeta M. (koordinatorica porgrama POTA - moram reč da legenda sveta), ki je Peru že prepotovala s fantom Petrom (tudi legenda - programer). Z nami sta delila izkušnje (in odgovarjala na naša neučakana vprašanja) o svojih potih v Peru pred nekaj leti. V očeh se jima je zrcalila želja po ponovnem, tokrat veeeeliko daljšem obisku te države. Spekli smo si nesojeni šmorn prejšnjega večera in se ob kompotu še malo spoznali. Vikend smo zaključili z metlami in krpami v rokah – pospravili smo hišico in odbrzeli v nedeljski popoldan z željo, da se čimprej spet srečamo. Ni bilo dolgo, že naslednji vikend namreč...
